Simbioza arhitekture in narave

Helsinki so prestolnica države, katere tretjina spada v polarni krog. Mesto s 650 tisoč prebivalci leži v južnem delu Finske in je izpostavljeno morskemu vplivu Baltika, a je podnebje precej surovo. Zime so dolge in temne, ledeni vetrovi pa režejo do kosti. Poletja so kratka in depresivna, saj sonce komaj kdaj zaide za obzorje. Srednja temperatura v finski prestolnici je nič stopinj Celzija, dežuje pa kar 120 dni na leto. Na podlagi statističnih podatkov bi zlahka ugotovili, da od prestolnice republike Suomi ne gre pričakovati drugega kot slabo vreme in zlovoljnost. 

A nikar ne sklepajmo prehitro, saj je po drugi strani v Helsinkih celo več sončnih dni kot denimo na Dunaju, v britanski reviji Monocle pa so lani finsko glavno mesto razglasili celo za tretje najboljše mesto na svetu.  

Nikoli mi ni bilo mar za to mesto, dokler ni samo kot po čudežu prišlo v moje življenje. Zaupal vam bom, kako je do tega prišlo. 

V Sankt Peterburgu je bil nekoč bar z imenom Cinik, stal je blizu železniškega trga, s katerega so se ob večerih proti finski meji odpravljale karavane avtobusov, od mini do dvonadstropnih, ki so pred tem neurejeno stali na ogromnem parkirišču. V tem kaosu so ženske, pokrite z ruto, vozile svoje vozičke z ogromnimi brezobličnimi vrečami in se zaletavale v mladeniče s šali, zavezanimi v stilu Malega princa, in dekleta v plaščih brez gumbov, ki so sanjala o selitvi na jug. Kot Palčica iz pravljice H. C. Andersena so želele stran od hrošča, pogoltnega krta in nadležne miške. Tako so bili videti povprečni potniki iz Sankt Peterburga v Helsinke, dveh severnih mest, ki sta bili vsaj še do nedavnega tako povezani kot ob rojstvu ločena dvojčka. 

Ženske v baretkah, tako imenovanih »čelnočnicah«, so se ukvarjale s sila preprosto trgovino, ki je v St. Peterburgu trajala od devetdesetih let prejšnjega stoletja pa vse do pandemije. Na Finsko so vozile vodko in cigarete, za dobljeni denar pa so kupovale hrano in pralne praške, kar so potem prodajale v Rusiji. Hipsterji so na Finsko potovali iz drugih razlogov. Morali so »potrditi vizo«, kar pomeni, da so v potni list pridobili žig o prehodu schengena, nato pa so lahko s finsko vizo potovali kamorkoli, najraje v Španijo, Francijo, Italijo, se pravi v države, kjer postrežejo z aperolom. Tudi Finci in Finke so pogostokrat obiskovali Peterburg, kjer je bilo zanje vse izjemno poceni, še posebej zabava. 

Popotovanje mladega cinika

Vsak večer sem se do Cinika sprehodil mimo avtobusne karavane in vsakič me je kateri od trgovcev zadel z ogromno vrečo ali pa me je prosil za cigareto. Srečni Parižani se vsak večer odpravljajo v bistrot de quartier, v Peterburgu pa se večni mladeniči ob večerih obvezno srečujejo v tistem baru, v katerega v določenem obdobju zahajajo vsi. V tistem času je bil priljubljen prav Cinik, kjer so ti ob pivu postregli s prepečencem iz črnega kruha in česna. Pijani »ciniki« so se drug drugemu nasmihali z depresivnimi nasmehi in dežurno frazo: »Spoznaj se s tisto tam, pravkar se je vrnila iz Helsinkov. Daj, kupi mi pivo!« 

Tako sem spoznal Lauro, visoko modrooko blondinko, ki je bila kot DJ zaposlena v enem od klubov v Helsinkih. Oboževala je disko in razpolagala z zavidljivo zbirko plošč iz osemdesetih let. Imela je dolge lase in telo potomke Vikingov. Drug drugemu sva plačala pijačo, se pomenkovala o tem in onem, nato pa sem njen elektronski naslov napisal na etiketo, ki sem jo odtrgal s steklenice.  

Minilo je nekaj let, Cinik je zaprl svoja vrata, namesto njega pa se je pojavil nov bar. Pivo se je podražilo, sicer pa se življenje ni premaknilo niti za milimeter. Celo glasba v Novem ciniku je bila enaka kot v starem baru, kjer so vrteli večinoma disko. Lahko vam zagotovim, da sredi polarne noči zvoki disko glasbe človeka razdražijo enako kot toploljubni fikus, ki stoji na klopi blizu radiatorja v kletni sobi.

Tisto zimo sem se iz samega obupa dobesedno vsilil za študenta ene od provincialnih univerz v Kanadi in z novico še isti večer razveselil »cinike«. Pot v novo življenje sem moral plačati iz svojega žepa, zato sem se znašel pred dilemo, kako najceneje priti do znanstvenega centra na reki Saskatchewan. Najbolj ugodna varianta je bil let iz Francije, vendar bi moral dolgo čakati na francosko vizo. Takrat sem se spomnil Helsinkov in pred celotnim lokalom veselo oznanil: »Vsi dobijo finsko vizo!« Zato se bom odpravil na Finsko, kjer bom obiskal Lauro, od tam pa naprej v Francijo. Iz Pariza bom letel v Montreal, potem pa bo treba premagati samo še 3500 kilometrov. »Mala malica,« sem si vlival samozavest. »Velja, zdaj pa časti pivo!« so zehajoči prijatelji pokazali, kako siti so mojih večnih načrtov. 

Žeja na postaji Valhalla

Včasih sem Lauri na Facebooku namenil »všeček« in si zato domišljal, da jo dobro poznam. Učila se je špansko. Odpotovala je na Kubo. Vrnila se je od tam. Kako brezskrbni so Finci! 

Čas mojega odhoda se je bližal. Spakiral sem majhen nahrbtnik, v katerega sem stlačil kopalni plašč, še en topel pulover in koledar, saj je bilo v začetku leta. Odločil sem se, da se še zadnjič ustavim v Novem ciniku, od tam pa nadaljujem proti avtobusni postaji. Svoje dvome pred odhodom v daljno Kanado sem pogasil z vodko, nato pa sem se prebil v dvonadstropni avtobus, kjer se je že nabrala poštena množica »čelnokov«, kot v slengu iz devetdesetih v Rusiji pravijo malim trgovcem.

»Samo dve steklenici piva na osebo, ena steklenica vodke, en blok cigaret ...« je voznik večkrat prebral mantro iz uvoznega blaga, jaz pa sem se potopil v nemiren spanec ne povsem trezne osebe. Prebudil sem se šele na meji, ko so se prebudili tudi prastari strahovi, povezani s tako želenim schengenom. »Kam potujete?« se je s karikiranim naglasom k meni obrnil mlad obmejni policist, ki bi brez težav lahko igral v vojaškem filmu o Nemcih. »V Kanado,« sem izstrelil kot iz topa. Minutni premor. »V Kan-nado? Kje pa je Kan-nada?« »Tam, kjer je Amerika,« sem začel jecljati. »Ste prepričani, da ne potujete v Italijo?« me je vprašal policist. Tokrat že brez ironičnega naglasa. »Ne, v Kan-nado,« odločno ponovim. Močan udarec žiga v potni list in pot na Zahod je bila odprta!

Avtobus je v Helsinke prispel okoli pete ure zjutraj. Znašel sem se na glavni postaji, impozantni severnjaški modernistični zgradbi. Namesto vrat so me pričakala na široko odprta usta iz granita, zato sem dobil občutek, da gre za precej mračno mesto. Do srečanja z Lauro me je ločilo še dolgih pet ur. Trg se je utapljal v pijanskih krikih in od obilja opotekajočih se najstnikov so me bolele oči. Niti ledeni veter niti dež tistega jutra nista mogla umiriti postaje Valhalla. 

Ženske, ki so skočile iz avtobusa, so začele tešiti žejo mladih junakov. Steklenice in cigarete so energično menjale za valuto. Bila je peta ura zjutraj in zdelo se mi je, da sem na samem začetku potovanja na konec noči, za katero nisem vedel, kako se bo končalo. Poslopje postaje je bilo zaprto, prav tako vsi lokali v bližini. V nasprotju s strahovi je trajalo samo malo več kot eno uro, da sem se streznil na mrazu. Čakalnica se je odprla ob šestih. Postavil sem se med skupino mladih Afričanov na eni strani in starejših finskih odvisnikov od drog na drugi. Eden od brezdomcev je ob pogledu name zapel himno ZSSR.

Laura, ki še ni rodila 

Ob osmi uri zjutraj se je kulisa v Helsinkih popolnoma spremenila. Namesto socialne drame na temo zatona Evrope je mesto začelo utripati v znamenitem skandinavskem slogu. Na postajo so se zgrnile čistilke v brezhibnih uniformah, za njimi pa so se iz novih vagonov primestnih vlakov začeli zgrinjati uradniki v zelenosivih dežnih plaščih. V tretjem najboljšem mestu na svetu so začeli odpirati vrata minimalističnih pisarn z okni čez vso steno, tropskimi rastlinami in motivacijskimi slogani v belih okvirjih. Smrad po pivu in marihuani, ki se je na postaji širil ponoči, se je umaknil vonju po pravkar pripravljeni kavi, svežih časopisih in do okolja prijaznih detergentih. Sredi te veličastnosti se je prikazala Laura v klobuku bež barve. Vsa nasmejana se je proti meni pomikala skozi urejeno množico. Pod belo jakno iz flisa se je bohotil njen nosečniški trebušček. 

Kako lahko nadlegujem ženo drugega v pozni nosečnosti? Ob pogledu na  porajajoče se življenje so me obšle misli o nesmiselnosti mojega obstoja. Sinoči obisk Cinika, zdaj pa nahrbtnik s kopalnim plaščem, pivom in vodko, zavojček cigaret v žepu in še cigareti kot darilo za Lauro. Sem na poti v Kanado, za katero niti obmejne službe ne vedo, kje v resnici je, pred menoj pa stoji  nasmejana Laura s trebuhom. »Živijo. Kako si?« ji zastavim vprašanje, na katero so ženske v podobnem stanju, kot je sama, v Ciniku nonšalantno odgovarjale: »Kot vidiš, še nisem rodila!«

»Na Kubi je bilo ok. S seboj sem prinesla spominek,« se je v smešni angleščini pošalila Finka in se pobožala po trebuhu. Odpeljala me je do tramvajske postaje in najini prsti so se najprej dotaknili, nato pa prepletli. Za trenutek se je ves svet napolnil s sončnimi žarki, ki so radostno odsevali s tisočero brezmadežnih oken finske prestolnice. »Hočeš pivo?« sem ji zašepetal na uho. »Samo en požirek,« se je na široko zasmejala moja gostiteljica. »Tako sem vesel zate, Laura!«

Dobrodošli v Arabiji

Živela je na severu Helsinkov, v predelu Vallila, kjer so se ohranile številne lesene zgradbe. Naprej se začenja Arabska obala, Arabiaranta ali preprosto Arabija, kar ne pomeni, da v soseski živijo migranti, pač pa so bila tam nekoč skladišča kave in drugega kolonialnega blaga, nato pa tovarna porcelana s tem imenom. 

Predel mesta že več kot dvajset let velja za zgled celotnemu svetu, kako urediti gentrifikacijo. Zidana skladišča so preuredili v trgovine in galerije, goščave grmovja in trsja so posekali in naredili lesene potke, ki vodijo naravnost do morja. Brutalne petnadstropne bloke iz šestdesetih let prejšnjega stoletja so prebarvali v pastelne barve in jih tako spremenili v lepe in harmonične zgradbe. V sredini naselja je univerza za umetnost in oblikovanje, konservatorij za džez in pop ter več drugih izobraževalnih ustanov. Zdi se mi, da bi bilo težko najti človeka, ki mu tukaj ne bi bilo všeč. 

Laura najema polovico sto let stare lesene hiše. Natanko takšne, kakršne je še vedno mogoče najti v predmestjih Sankt Peterburga, kjer jih ni nihče zaščitil in jih neusmiljeno rušijo. 

Sodobni Helsinki se mi zdijo kot uganka, sestavljena iz skrbno ohranjenih spomenikov iz obdobja carizma, romantičnih spominov na kmečko življenje, preverjenih oblikovalskih eksperimentov Alvarja Aalta, betonskih škatel, ki se skrivajo za drevesi, in vsega novega s predpono »eko«. 

Helsinki so mesto granitnih kamnov, visoke trave, trsja in borovcev. Tukaj ne boste našli brutalne kolizije arhitekture z naravo, ki je značilna za skoraj vsa velika mesta. Finci niso ohranili le masivnih lesenih zgradb v prestolnici, ampak gradijo tudi nove stanovanjske stavbe in pisarne iz lesa. Takšen je mimogrede tudi projekt Wood City, končan leta 2021: le ogrodje stavb, ki segajo osem nadstropij visoko, je betonsko, vse preostalo je iz lesa in stekla. Nedaleč od železniške postaje je knjižnica Oodi, ki je bila odprta pred tremi leti, njena fasada  pa je prav tako lesena in prekrita s svetlo stekleno konstrukcijo. Njena futuristična arhitektura hkrati spominja na ukrivljen odpadli list, stran v knjigi, morski val ali lesen čoln.

Zelo kmalu je sonce zašlo in sivo nebo je nemo strmelo v svoj odsev v svinčenih vodah Finskega zaliva. »Ali želiš, da te kam odpeljem?« me vpraša Laura. »Ne, nočem, da me zabavaš. Kar sam se bom odpravil v savno,« ji odvrnem odločno. Poslala me je v Kotiharjun, najbolj finsko savno v mestu. »Ob postajališču boš videl supermarket, kjer bo jasno, kam moraš iti,« me opremi z napotki. Nekoliko sem zmeden, vendar hitro ugotovim, kam je treba. Majhne skupine mladih in ne tako mladih moških prihajajo iz supermarketa, vsak s paketom šestih piv v rokah. Tudi sam kupim pivo in grem za njimi; za simbolično vstopnino me spustijo čez granitni prag – znajdem se v kotičku iz svojega zgodnjega otroštva. Popolnoma enaka savna kot v proletarski četrti Sankt Peterburga, kjer sem odraščal. Umazane ploščice, omare, umivalniki, lesene klopi, vonj po pari, milu, pivu, redki in zadržani izbruhi moškega smeha. Finci to mesto ljubosumno skrivajo pred turisti, zato v njej običajno ne srečate tujcev.

Savna in pitje piva 

Nikar ne mislite, da Finci v savno hodijo zato, da bi se umili. V resnici gre za kompleksen ritual s svojimi tradicijami in običaji. Umivanje pod prho je zgolj pripravljalna faza, glavna stvar je parna kopel v slabo osvetljeni leseni sobi. Na vrhu, kamor vodijo stopnice, so klopi. Savnanju se lahko prepustite tudi spodaj, vendar vedite, da to počnejo le majhni otroci. 

Že pri vhodu boste videli odprtino ogromne peči, v katero že od ranega jutra pridno mečejo polena. Oseba, ki vstopa, zbrano druščino v finščini vpraša: »Zalijem še enkrat?« V en glas mu odgovarjajo: »Zalijte!« S pomočjo posebne zajemalke zajame vodo in jo  pljuskne po vročih kamnih. Para se začne dvigati proti stropu in zapolni celoten zgornji del prostora. Čeprav polivanje med mojim obiskom ni bilo prav pogosto, je bilo v savni tako vroče, da nisem zdržal več kot deset minut v kosu.  

Finci so prepričani, da je po savni čas za pitje piva, poleg tega pa komaj pokriti z brisačo hodijo na ulico kadit. Omenjena navada nemara niti ni tako bizarna kot njihova žalostna »tradicija« kalsarikänni, kar pomeni »napiti se doma in sedeti sam v kratkih hlačah«. 

Okoli pasu si zavežem brisačo in se odpravim na ulico, kjer le s težavo prižgem cigareto. Ledeni veter neusmiljeno trese brezo, ki štrli iz zamrznjene zemlje, finski fantje pa goli in tihi kadijo na mrazu, kot da to ni nič posebnega. Čudno me gledajo in šele nato se zavem, da sem v škornjih, oni pa so bosi. »Kaj delaš tukaj, tujec?« brez težav ugotovijo, da nisem eden od njih.

Finska savna je pomemben del finske kulture in celo beseda savna je finskega izvora. Na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine so jo vpisali 17. decembra 2020, finska agencija za dediščino pa se je zavezala, da bo skupaj s finskimi promotorji kulture savn varovala vitalnost te tradicije in poudarjala njen pomen kot del običajev in dobrega počutja. 

Savne so na Finskem starodaven pojav. Za eno prvih pisnih omemb, povezanih s savno med predniki današnjih Fincev, je leta 1112 poskrbel letopisec Nestor. Pripovedoval je o »vročih lesenih savnah, v katerih se goli kopalci tepejo z vejami in na koncu polivajo s hladno vodo«.

Ob sobotah v Helsinkih starejše gospe prodajajo soljene gobe in »sirnike«, s kakršnimi me je razvajala moja finska prababica in sem si jih vedno privoščil skupaj z mlekom. »Po koliko so gobe, babica?« s prstom pokažem na kozarec. V odgovor mi pokaže dva prsta, kar pomeni dva rdeča bankovca, ne pa kovanca za dva evra, kot sem si lahkomiselno predstavljal.  

Laura mi je zatrdila, da bi imel oče njenega otroka, Kubanec, na Finskem težave zaradi visokih cen, surovega podnebja, kulturnega šoka in jezika. Z vprašanjem njegove selitve se zato nista niti ukvarjala. Kot mi je zagotovila, »hoče enega, ne dveh otrok«. 

Kakorkoli že, na severu bo prej ali slej spet začelo snežiti in svet bo ponovno postal zračen, bel in čist, kot helsinška katedrala na obali Finskega zaliva. Snežinke se bodo topile na razgretih telesih Fincev, ki kadijo pred savno, in nič jih ne bo pripravilo do tega, da bi zaživeli drugače, kot so vajeni že stoletja.  Pravi severni zen.
 

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >